Nevroznanstveni dokazi naj bi omogočali vpogled v posameznikovo odločanje in vedenje ter nudili utemeljitev pravnih posledic kaznivega vedenja, vendar pa kljub naglemu razvoju v zadnjih dveh desetletjih nevroznanstvene metode (npr. fMRI) še vedno ne omogočajo izdelave zanesljivih sklepov. Nevroznanstveni dokazi se na sodiščih uporabljajo predvsem pri dokazovanju zmanjšane prištevnosti ali neprištevnosti in nesposobnosti razumevanja sodnega postopka. Slike možganske aktivnosti dajejo vtis strokovnosti, objektivnosti in točnosti, a ta vtis je varljiv. Pregled raziskav kaže, da predvsem metoda fMRI še ne dosega minimalnih standardov sprejemljivosti dokazov na sodiščih. Njena uporaba je namreč nestandardizirana, točnost in zanesljivost pa sta neznani in vprašljivi. Raziskovalni rezultati, povezani s fMRI, so pogosto metodološko napačno pridobljeni in nepreverljivi, tehnika pa v znanstveni skupnosti ni splošno sprejeta kot zanesljiva in veljavna. Zaradi navedenega imajo nevroslike le indikativno vrednost, dokazne vrednosti pa ne morejo imeti.
Več lahko preberete v članku:
