Ko na poti v spoznanja zatavamo v privlačna in iluzorična prepričanja

Psihologija ni povsem znanstvena veda. Manjši del stroke je znanstven (npr. kognitivna psihologija), kar pomeni, da temelji na preverjanju hipotez in zbiranju preverljivih dokazov. Večinski del psihologije pa je še vedno filozofski in utemeljen na nepreverjenih teoretičnih domnevah. V večini psihologije je znanstveno preverjanja domnev zanemarjeno in te so pogosto sprejete kot veljavne, tudi če jih raziskave ne potrjujejo ali celo zavračajo. To je razvidno iz strokovne literature, v kateri so pristranske in znanstveno neverodostojne objave pogoste in iz odpora, zavračanja in ignoriranja znanstvenih ugotovitev, kar je še posebej tipično za klinično psihologijo.

Psihologije velik del javnosti ne vidi kot znanost, ampak kot vedo, ki temelji predvsem na zdravorazumskem ugibanju. Eden od izvorov tega prepričanja so nejasni odgovori in različna mnenja o istih zadevah, ki so podobna logičnemu sklepanju ljudi brez psihološke izobrazbe. Velik del psihologije je dejansko neznanstven in spada v tako imenovano psihološko kvazi-znanost ali psevdoznanost. Ta temelji na prepričanjih, ki nastanejo in vztrajajo zaradi:

• selektivno zapomnjenih osebnih/poklicnih izkušenj (navadno si zapomnimo uspehe, zadetke, potrditve);
• lojalnosti do pripadnikov skupin s podobnimi prepričanji/interesi;
• tradicije in nekritičnega prenašanja nepotrjenih domnev iz generacije v generacijo;
• metodološko dvomljivih raziskav, objavljenih v revijah z dvomljivimi recenzijami;
• ignoriranja ali neseznanjenosti s sodobnimi znanstvenimi spoznanji različnih ved in
• zaradi udobja razlag, ki pojasnjujejo nerazložljivo (ljudje povezujemo stvari, da osmislimo realnost in jo naredimo bolj predvidljivo, pri čemer nam za realnost ni kaj dosti mar – za razlago je bolj pomembno, da obstaja, kot da je točna).

Kvazi-znanstvene trditve ali prepričanja težko ločimo od znanstveno preverjenih. Pogosto se namreč predstavljajo kot znanost, ki je ogorčeno branjena zaradi zaščite interesov zagovornikov. Nekateri primeri psihološke kvazi-znanosti so razvidni iz mitskih prepričanj, ki niso razširjena samo med laiki, ampak tudi znotraj psihologije kot stroke.

Poglejmo nekaj mitov, ki so prisotni tudi v Sloveniji:

1. Projekcijsko risanje razkriva osebnostne lastnosti, travme in težave.

2. Rorschachov test črnilnih madežev je učinkovito diagnostično sredstvo.

3. Psihološko profiliranje pomaga pri ugotavljanju storilcev kaznivih dejanj.

4. Psihoanalitične teorije imajo veljavne ugotovitve.

5. Prve oblike navezanosti na starše pomembno odločajo o odnosih v odrasli dobi.

6. Psihoterapija z očesnimi gibi (EMDR) je učinkovita.

7. Razbremenitev in obvladovanje stresa po kritičnih dogodkih (CISD) je koristna tehnika.

8. Nevroligvistično programiranje (NLP) je znanstveno potrjen pristop.

9. Pisava razkriva osebnostne lastnosti.

10. Z astrološkimi spoznanji lahko ugotovimo osebnostne lastnosti.

11. Število oseb, ki imajo duševne težave ali osebnostne motnje, v zadnjih letih narašča.

12. Z opazovanjem vedenja lahko ugotovimo, ali nekdo laže.

13. Poligraf ugotavlja laž.

14. Analiza vsebine izjav SCAN omogoča ugotavljanje zavajanja.

15. Človeški spomin je zanesljiv.

16. Priča, ki samozavestno in z gotovostjo logično opisuje dogajanje, je najverjetneje verodostojna.

17. Vse, česar se spomnimo, se je resnično zgodilo.

18. Potlačeni spomini so spomini o resničnem dogajanju.

19. Hipnoza je učinkovita pri obujanju spominov in reševanju duševnih ali telesnih težav.

20. Sanje imajo simbolni pomen.

21. Če otrok (v materi) posluša Mozartovo glasbo, bo bolj inteligenten.

22. Večina ljudi uporablja le 10 % zmožnosti možganov.

23. Pri nekaterih ljudeh prevladuje desna in pri drugih leva polovica možganov.

24. Homeopatska zdravila delujejo.

25. Večina oseb z mentalnimi težavami je nasilnih.

26. Travmatični dogodki temeljito spremenijo osebnostne lastnosti.

27. Bolezni so v glavnem posledica stresa.

28. Žalovanje poteka preko petih zaporednih faz.

29. Vedno pomaga, če se s kom pogovorimo o težavah.

30. Nasprotja se privlačijo – najbolj nas privlačijo ljudje, ki so drugačni od nas.

31. Negativnih čustev ne smemo potlačiti, ampak izraziti.

32. Tisti, ki so bili kot otroci zlorabljeni, bodo zlorabljali druge.

33. Psihološki problemi navadno izhajajo iz težavnega otroštva.

34. Smehljanje in pozitivne misli vodijo v srečo.

35. Intuicija je zanesljivo orodje, ki vodi v prave odločitve.

36. Ljudje so bolj ustvarjalni, če delajo v skupinah.

37. Urjenje možganov nas naredi pametnejše.

38. Učenci se največ naučijo, če se prilagodimo njihovemu učnemu stilu.

39. Vsi psihopati so kriminalci in vsi serijski morilci so psihopati.

40. Samo storilci priznajo huda kazniva dejanja, nedolžni nikoli.

 

Zakaj raje verjamemo mitom in zavračamo ter ignoriramo protidokaze znanosti?

Zato, ker je tako lažje živeti. Ljudje se ne rodimo s sposobnostjo kritičnega razmišljanja. Rodimo se le z zmožnostjo kritičnega razmišljanja, vendar večina ljudi te zmožnosti ne razvije v sposobnost. Razlog je preprost – sposobnost kritičnega razmišljanja za preživetje ni potrebna. Povedano drugače, z evolucijskega vidika razum za preživetje na Zemlji ni pomemben. Živali, rastline in druge oblike življenja so na planetu že milijarde let pa nobena izmed njih nima inteligentnosti kot je razvita pri Homo sapiensu. Razum torej ni pomemben, pomembna je iracionalnost čustev in motivacije.

Ljudje se seveda lahko naučimo racionalnega razmišljanja. Vendar pa je učenje kritičnega razmišljanja zahtevno, kot je npr. zahtevno učenje tujega jezika in hkrati je tudi boleče kot objemanje kaktusa. Ko enkrat za silo razvijemo to spretnost, lahko lastno neumnost (iracionalnost) opazujemo iz dneva v dan. Kdo bi rad objemal kaktus in se leta in leta uril v kritičnem razmišljanju? Albert Einstein je imel še kako prav, ko je rekel: »Dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost, ampak o vesolju nisem prepričan«. Biti človek pomeni biti iracionalen.

Britanski matematik in intelektualec Bertrand Russel (1872 – 1970) je zapisal, da znanstvena naravnanost uma pomeni odpravo vseh drugih potreb zaradi težnje po spoznavanju narave kakršna dejansko je. Pomeni zatiranje upanja in strahov, ljubezni in sovraštva ter celotnega subjektivnega čustvenega doživljanja, dokler ne postanemo pokorni snovnemu, sposobni ga videti kakršno dejansko je, brez pričakovanj, brez pristranskosti, brez kakršne koli želje in brez pozitivnega ali negativnega odnosa do tega, kar menimo, da snovno je, ali bi lahko bilo. Če želimo stvarnost spoznavati kakršna dejansko je, je težje biti človek z zadovoljenimi potrebami.

Razlogi za privlačnost in oklepanje iluzoričnih mitov so tudi v izogibanju občutkov tesnobe (anksioznosti), negotovosti in manjvrednosti. Ljudje težimo k temu, da najdemo odgovore, da si vse pojasnimo, da ugotovimo vzroke in njihove posledice ter tako zgradimo iluzijo o predvidljivi resničnosti. Ni nam kaj dosti mar, ali so ustvarjeni odgovori ali razlage o povezavah med pojavi resnične in tudi ne iščemo (znanstvenih) dokazov o njihovi veljavnosti. Bolj pomembno je, da olajšajo življenje in omogočijo, da se zaradi njih počutimo bolj gotovi in uspešni, tako zasebno kot poklicno. Zgodovina priča, da se lahko skozi stoletja ohranijo tudi zelo neumni miti (npr. česen razmagneti kompas in Zemlja je ravna), če le ustvarijo iluzijo predvidljivosti in varnosti ter ne povzročijo preveč škode.

Medtem ko laični miti posameznikom in družbi navadno ne povzročajo posebne škode (npr. kovanec vržen v fontano pomeni uresničeno željo in upoštevanje astroloških napovedi), pa so strokovni miti, s kakršnimi je psihologija kot stroka prepojena, bistveno bolj nevarni in lahko povzročajo nepopravljivo škodo ter celo ogrožajo življenje posameznika (npr. strokovni miti so razširjeni tudi med psihologi sodnimi izvedenci).

Poglejmo primer kritičnega razmišljanja. Irski komik Dara Ó Briain je leta 1972 je v svoji oddaji razmišljal o učinkovitosti Kitajske tradicionalne medicine. Ta nudi številna zdravila in postopke, kot sta na primer akupunktura, čaji in zelišča. Predstavljena je kot naravna, v tisočletjih preizkušena in učinkovita alternativa moderni medicini in farmaciji. Kitajci torej uporabljajo tradicionalno medicino že tisočletja in izkazala se je za učinkovito. Pred približno 100 leti, ob tisočletni uporabi tradicionalne medicine, je bila povprečna življenjska doba na Kitajskem 33 let. Danes, ko prevladuje uporaba moderne medicine, znaša povprečna življenjska doba 78 let. Kako je mogoče, da ob domnevno učinkoviti ali celo superiorni medicini, povprečni Kitajec pogosteje zboleval in desetletja prej umiral kot danes ob uporabi moderne medicine? Verodostojne znanstvene raziskave kažejo, da so učinki tradicionalne medicine šibki in pogosto zanemarljivi, kljub temu pa je kar nekaj metod, tudi takih brez dokazov o učinkovitosti (npr. akupunktura) vseeno vdrlo tudi v sodobno medicino. Kitajske koreninice so tako zdravilne kot slovenske in obojne so bistveno šibkejše od modernih zdravil. Ampak, pogosto je lažje preprosto verjeti in upati, kot se soočiti z resničnostjo, zato bodo ljudje še stoletja verjeli v iluzije.

 

Če vas zanima več o tem:

• Frazier, K. (2023). Shadows of Science. ‎ Prometheus.
• Lilienfeld, S. O., Lynn, S. J., & Lohr, J. M. (2015). Science and pseudoscience in clinical psychology. The Guilford Press.
• Boccaccini, M. T., Marcus, D., & Murrie, D. C. (2017). Allegiance Effects in Clinical Psychology Research and Practice. In Psychological Science Under Scrutiny (pp. 323–339). John Wiley & Sons, Ltd.
• Lilienfeld, S. O. (2012). Public skepticism of psychology: Why many people perceive the study of human behavior as unscientific. American Psychologist, 67(2), 111–129. https://doi.org/10.1037/a0023963
• Fasce, A, Avendaño, D, Adrián-Ventura, J. (2021). Revised and short versions of the pseudoscientific belief scale. Applied Cognitive Psychology, 35, 828– 832.
• Lilienfeld, S. O., Lynn, S. J., Ruscio, J., & Beyerstein, B. L. (2010). 50 great myths of popular psychology: Shattering widespread misconceptions about human behavior. Wiley Blackwell.