Psihološko izvedenstvo v Sloveniji

Pred letom dni je bilo objavljeno Poročilo o kakovosti psiholoških izvedenskih mnenj in priporočila za izboljšave ter presojo sprejemljivosti izvedenskih mnenj, ki je bilo poslano na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. V raziskavi je bilo ugotovljeno, da:

  • v slovenskih izvedenskih mnenjih mednarodna strokovna priporočila in standardi strokovnih združenj niso upoštevani.
  • Prevladuje uporaba neprimernih psiholoških testov, ki so zastareli, nestandardizirani, nenormirani in znanstveno ter etično sporni.
  • Pogosto se uporabljajo kvaziznanstveni projekcijski testi, za katere ni dokazov, da ugotavljajo tisto, kar naj bi ugotavljali. Tipičen primer je Rorschachov test čnilnih madežev, ki je neprimeren tudi zato, ker je skupaj s tipičnimi odgovori javno dostopen na internetu (npr. Wikipedija).
  • Izvedenska mnenja so utemeljena na nepreverjenih in nepreverljivih domnevah ter ugibanjih, ki najverjetneje izhajajo iz subjektivnih prepričanj in pričakovanj izvedencev, pri čemer so znanstvene ugotovitve ignorirane. Mnenja so namreč napisana po logiki ipse dixit (tako je, ker jaz menim, da je tako).
  • V mnenjih ni ključnih informacij, ki bi sodiščem, strankam v postopkih (odvetnikom) in tožilcem, omogočale presojo njihove dokazne vrednosti.

Najverjetneje je takšno stanje posledica dejstva, da študij sodne psihologije v Sloveniji ne obstaja. Sedanja improvizirana in izolirana praksa izdelave izvedenskih mnenj, ki ignorira stroko, znanost in etiko, lahko zavaja sodišča v krivične ali napačne odločitve, kar vodi v nepopravljivo duševno in materialno škodo oseb, ki jih izvedenci ocenjujejo. Raziskovalne ugotovitve so skrb vzbujajoče tudi zato, ker takšna izvedenska praksa ogroža ugled psihologije kot stroke in lahko vodi v nezaupanje do dela sodišč.

Ob nastanku je poročilo pridobilo pozitivno mnenje ene vodilnih nemških sodnih psihologinj prof. dr. Renate Volbert (Psychologische Hochschule Berlin). Poročilo je šlo v nadaljnje recenzije, a ker mednarodno priznanih sodnih psihologov v Sloveniji ni, je bil postopek recenzije opravljen v tujini, kar običajno traja dlje časa.

Poročilo je zdaj prestalo dodatno trojno recenzijo neodvisnih strokovnjakov, ki so jih izbrali pri ugledni reviji International Journal of Law and Psychiatry, ki spada med najbolj spoštovane revije s področja sodne psihologije in psihiatrije. Vsi recenzenti so kot svetovno priznani sodni psihologi ali psihiatri potrdili ustreznost raziskovalne metodologije, rezultatov in ugotovitev. Zaradi tega je članek tudi objavljen v omenjeni reviji.

Povezave:

Print Friendly, PDF & Email

Psihološki nasveti glede koronavirusa

V Italiji je državna zbornica psihologov izdala psihološki priročnik za državljane o koronavirusu. V zbornici psihologov Furlanije Julijske Krajine so se odločili, da priročnik prevedejo tudi v slovenščino, da bi pomembne informacije prišle tudi do slovensko govorečih državljanov. Priročnik si lahko ogledate tule: Psihološki priročnik – koronavirus

Želim vam vse dobro, oziroma zdravje.

Print Friendly, PDF & Email

Ugotavljanje zavajanja z analizo neverbalne komunikacije

Izšel je članek o problematičnosti ugotavljanja laganja ali zavajanja s pomočjo nebesedne komunikacije. V članku se je prvič zbralo veliko število raziskovalcev s specifičnega strokovnega področja, ki opozarjajo na škodljive posledice uporabe treh tehnik za ugotavljanje zavajanja. Gre za tehnike, ki se zavajajoče tržijo kot učinkovite, s čimer so varnostne organizacije zavedene v njihovo uporabo in s tem izpostavljene tveganju za napačne odločitve in izgubo ugleda.

Članek je prosto dostopen (klikni na povezavo):

Denault, V. , Plusquellec, P. , Jupe, L. M. , St-Yves, M. , Dunbar, N. E. , Hartwig, M. ,… Koppen, P. J. V. (2019). The Analysis of Nonverbal Communication: The Dangers of Pseudoscience in Security and Justice Contexts. Anuario de Psicología Jurídica. Ahead of print. https://doi.org/10.5093/apj2019a9

Print Friendly, PDF & Email

Povej mi, koga citiraš in povem ti, kaj si

Volk iz pravljice o sedmih kozličkih, ki jih mama pusti same doma, se je spretno pretvarjal, da je mama. Po nekaj poskusih mu je uspelo. Kozlički so mu verjeli in odprli vrata. Nadaljevanje poznamo, jaz pa se sprašujem, kolikokrat smo v vlogi naivnih kozličkov in s citiranjem prenašamo naprej informacije vprašljive vrednosti?

Na idejo o tem zapisu sem prišel, ko sem nekaj študentov pri pisanju zaključnih del, opozoril na vprašljive vire, ki so jih citirali v svojih delih. Pišete esej, diplomsko ali magistrsko nalogo, ali pa doktorsko disertacijo, kateri je torej verodostojen vir informacij?

Dobro je preveriti ozadje avtorja članka, knjige, ali kakšnega drugega prispevka. Zakaj bi nekomu verjeli, da je strokovnjak samo zato, ker je nekaj napisal? Če bi npr. vaš sosed, ki dela v avtomehanični delavnici napisal knjigo o psihološkem profiliranju, bi mu verjeli in ga citirali? Mogoče je dober človek, najboljši pri peki čevapčičev in z njim se je čudovito pogovarjati, je prava duša, ampak ali to pomeni, da je tudi psiholog? Je leta in leta bral, preučeval, raziskoval in objavljal rezultate raziskav v uglednih revijah? Njegova knjiga o profiliranju bi bila vredna ravno toliko kot vaša knjiga o servisiranju avtomobilov. Verjetno bi se mehaniki smejali, tako kot psihologi.

Kako naj se torej izognemo usodi zapeljanih kozličkov? Kako naj vsaj v grobem ugotovimo verodostojnost vira? Kaj je dobro preveriti? Tu je nekaj predlogov.

Print Friendly, PDF & Email