Mit št. 5: Prve oblike navezanosti na starše pomembno odločajo o odnosih v odrasli dobi.
Teorija navezanosti predstavlja skupino teorij, ki izvirajo iz Freudove psihoanalize. Po več desetletjih zagovornikom ni uspelo dokazati veljavnosti večine njenih temeljnih domnev. Tako ni verodostojnih raziskovalnih dokazov, da npr. (i) zgodnja oblika navezanosti otroka na skrbnika dejansko vpliva na razvoj navezanosti na druge ljudi kasneje v življenju, (ii) ni dokazov, da začetna oblika razvite navezanosti vztraja skozi celotno življenje in (iii) ni dokazov, da ne obstajajo različne oblike navezanosti do obeh staršev in drugih bližnjih oseb. Ena najbolj resnih slabosti teorije navezanosti je predpostavka o njeni univerzalnosti. Teorija je utemeljena na predpostavkah o starševstvu, ki so tipične za srednji razred zahodnih demokracij (predvsem ZDA), ki predstavlja približno 5 % svetovne populacije. Čeprav za veliko večino ljudi predpostavke teorije zato ne morejo veljati, jih zagovorniki teorije neupravičeno posplošujejo na večino človeštva. Teorija tudi ignorira empirično ugotovljene razlike v doživljanju in izražanju čustev med kulturami in medkulturne razlike v vrednotah in vzgoji otrok in se neutemeljeno fokusira na diado mati-otrok ter zanemarja druge pomembne dejavnike, kot so npr. sociološki. Tako razvoj navezanosti razlaga, kot da bi bil izoliran od vseh drugih empirično potrjenih dejavnikov, kar je škodljivo za posameznike in družbo. Zagovorniki teorije kljub njeni nedokazanosti vztrajajo, ker ščitijo svoje interese v »akademski industriji« in ker izolirani v ideološko zaprtih krogih, niso seznanjeni z raziskavami, ki ne podpirajo teorije in jih zato zvečine ignorirajo. Teorija se zaradi nedokazanosti in nedokazljivosti počasi umika v ozadje in postaja psihološki zgodovinski artefakt, ki je namesto na znanosti utemeljen na zdravorazumskih domnevah. Pogosto se tudi omenja sporna mentalizacija (mentalizing), ki je »spinoff« teorija Teorije navezanosti in tesno povezana s psihoanalitično ideologijo in ne z mentalizacijo, o kateri so v 80. letih začeli govoriti pri raziskavah avtističnega uma in se povezuje s Teorijo uma (Teory of Mind – ToM).
Več:
- Keller, H. (2018). Universality claim of attachment theory: Children’s socioemotional development across cultures. Proceedings of the National Academy of Sciences, 115(45), 11414–11419.
- Quinn, N., & Mageo, J. (2013). Attachment and culture: an introduction. In N. Quinn and J. Mageo (Eds.), Attachment reconsidered: cultural perspectives on a Western theory (pp. 3-32). Palgrave MacMillan.
- Weisner, T. S. (2014). The socialization of trust: plural caregiving and diverse pathways in human development across cultures. In In Otto, H., & Keller, H. (Eds.), Different faces of attachment: Cultural variations on a universal human need (pp. 263-277). Cambridge University Press.
